Če hočeš preživeti, moraš biti močan in pameten
Pred davnimi časi so živeli tesni prijatelji: gospod Železo, gospod Steklo in gospod Kumarica. Gospod Železo je bil iz železa, gospod Steklo iz stekla, gospod Kumarica pa iz vloženih kumaric. Bili so reveži, ki niso mogli delati, in živeli so v majhni koči ob velikem gradu neke pošasti (ghoula).
Hodili so v kuhinjo pošasti, se tam najedli in se vrnili v svojo majhno kočo. Toda nekega dne, ko so jedli, jih je v kuhinji zagledala pošastina žena. Razjezila se je in jim rekla, naj tja ne hodijo več.
Naslednji dan so se vrnili in spet začeli jesti v kuhinji, a ona jih je zagledala in bila tokrat še bolj jezna. Zbežali so, ona pa jim je sledila in tokrat ujela gospoda Steklo ter pihnila vanj. Gospod Steklo je poletel v zrak, padel na tla, se razbil na kose in umrl. Prijatelja sta bila žalostna, a zanj nista mogla storiti ničesar.
Naslednji dan sta se gospod Železo in gospod Kumarica spet odpravila tja in začela jesti, a ona jima je spet sledila. Zbežala sta, vendar je tekla za njima in tokrat ujela gospoda Kumarico, pihnila vanj, on pa je poletel v zrak, padel na tla, počil in umrl. Gospod Železo je bil zelo žalosten in besen ter se je hotel maščevati.
Naslednji dan je gospod Železo šel v pošastino kuhinjo in začel jesti. Zagledala ga je in ga vprašala, ali hoče umreti kot njegova prijatelja. Gospod Železo je rekel, da ga ne more ubiti, zato je pihnila vanj in gospod Železo je poletel v zrak in padel na tla, a ni umrl, ker je bil iz železa. Pihnila je močneje kot prvič, pa še vedno ni umrl. Poskusila je znova, toda medtem ko je pihala vanj, ji je počila usta in gospod Železo se ji je zasmejal.
Šla je h krojaču, da ji zašije usta. Potem je odšla do majhne koče gospoda Železa in zaklicala: »Pridi ven, če si pravi mož!« Gospod Železo je prišel iz svoje majhne koče, ona je poskusila pihniti vanj, a so ji usta spet počila. Gospod Železo se ji je zasmejal. Bila je zelo jezna in spet odšla h krojaču, da ji znova zašije usta.
Ubiti ga torej ni mogla, zato se je domislila, da ga ujame, ko pride v njeno kuhinjo. Naslednji dan je gospod Železo šel v kuhinjo, pošastina žena pa ga je ujela, ga dala v trdno vrečo, vrečo zavezala z rabljevo vrvjo in svojo hčer Memono določila, naj pazi na gospoda Železa.
Pošastina žena je hotela gospoda Železa skuhati in povabiti vso družino, da bi ga pojedla. Hčeri je zato rekla, naj pazi, da vreče ne odpre. Nato je odšla od doma povabit svojce na večerjo.
Gospod Železo je slišal, da ga hoče pojesti. Razmišljal je, kako bi prišel iz vreče. Začel je glasno žvečiti žvečilni gumi in govoriti: »Rdeči gumi, mmmmm, zeleni gumi, mmmmm, modri gumi, mmmmm,« in to je ponovil večkrat. Pošastina hči (Memona) je imela na srečo rada žvečilni gumi, zato je gospoda Železa prosila za košček.
Gospod Železo ji je rekel, da ji ne more dati gumija, ker je vreča zavezana. Rekel je, da lahko naredi majhno luknjo v vrečo, a ona je odvrnila, da ne sme, ker ji je mati ukazala, naj vreče ne odpre. Gospod Železo je počakal eno minuto in znova ponovil: »Rdeči gumi!!!, mmmmm, zeleni gumi!!!!, mmmmm, modri gumi!!!!!, mmmmm.« Naposled je rekla da, naredila bo majhno luknjo.
Naredila je majhno luknjo in rekla: »Daj mi košček gumija, prosim.« A gospod Železo ji je rekel, da gumija ne more spraviti ven, ker je luknja premajhna. Zato jo je razširila in ga vprašala: »Zdaj mi ga boš dal, prosim?« Spet je rekel: »Ne, ne morem, luknja ni dovolj velika!« Luknjo je razširila še bolj, a gospod Železo se ni strinjal, dokler luknja ni bila dovolj velika, da je lahko zlezel ven.
Ko se je pošastina žena vrnila s svojci, so na mizi že zagledali jed. Pošastina žena je rekla, da je njena hči odlična, ker je skuhala gospoda Železa, in začeli so jesti.
Ko so pojedli, je pošastina žena odšla do hladilnika, odprla zamrzovalnik in zagledala hčerino glavo. Zakričala je: »Ne, OOOOOOO!?!????« in začela jokati, gospod Železo pa se je začel smejati in zbežal na streho pošastine hiše.
Sledila mu je na streho, a se ji je gospod Železo posmehoval in rekel: »To je Memonina srajca,« ter ji jo vrgel. Histerično je jokala, on pa je rekel: »To je Memonina obleka,« in ji jo vrgel. Nato je rekel: »To so Memonine spodnjice,« in ji vrgel še njih.
Naposled je gospod Železo zbežal daleč stran in sedel s spoznanjem, da se je maščeval za smrt svojih prijateljev in da je pošastina žena izgubila vse, kar je ljubila.
Nauk te zgodbe je:
